na liniji nemira
zahod topi se v svit
med sencami večera
jutro se odpira

ko burja se zaganja
srce je kakor ščit
sem noč pričakovanja
dan, ki še kar sanja

in ta občutek
ko večnost briše čas
gre kot trenutek
skupaj z mano skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras

in ko spomini
se sprožijo kot plaz
drse v tišini
skupaj z mano skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras

iz vaškega zvonika
gre zvok prek starih trt
otroštvo je kot slika
nežnega dotika

prezgodaj za zahvalo
načrt je še razprt
nebo je ogledalo
sonce je ostalo

in ta občutek
ko večnost briše čas
gre kot trenutek
skupaj z mano skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras

in ko spomini
se sprožijo kot plaz
drse v tišini
skupaj z mano skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras, skozi Kras