sem gledala valove, mogočne in hrumeče
kako so divje tolkli ob skalnato obalo
potem so se umirili in kot da bi boječe
pomislili na tisto, kar je od njih ostalo
 
sem mislila na naju in tiste nore sanje
ko sva lovila žarke tam daleč na obzorju
še vedno so v meni, kot silno valovanje
a tebe ni več tukaj, na tem odprtem morju
 
     malo boli, pa vem, da bo minilo
     zrno soli na licu je zdravilo
 
          leta bežijo, jaz sem obstala
          nikoli nisem na glas priznala
          da v meni ni ugasnila tista svetla zarja
          da zame je bonaca slabša od viharja
 
sem zrla v spomine in nisem se spoznala
kot da bi čudna senca sijaj v očeh prekrila
in komaj se še spomnim, kaj sem nekoč iskala
in le še včasih čutim, kaj vse sem izgubila
 
     malo boli, pa vem, da bo minilo
     zrno soli na licu je zdravilo
 
          leta bežijo, v meni je praznina
          vse bolj je mirna vodna gladina
          a ko zapiha burja in gledam te valove
          se zdi, da moja barka, kar brez mene plove
 
               valovi so krivi
 
               valovi, valovi, razburkani, igrivi
               še vedno me preplavijo
               valovi, valovi, valovi so krivi
               nikdar se ne ustavijo
 
               valovi so krivi