(Leon Oblak / Leon Oblak / Vojko Sfiligoj)
Johnny Bravo

 

leta tečejo, leta letijo
veter pa žvižga tisto znano melodijo...

večer odpira album spominov
večer je strog sodnik
meče senco na spekter mavričnih slik

svojo preteklost prodam na dražbi
izklicna cena – zastonj
zavita v celofan laži bo zanimiv poklon

leta tečejo, leta letijo
pretekle zmage zdaj porazi se zdijo
leta tečejo, držijo zrcalo
a bolj ko gledam, bolj se zavedam
da slika v njem mi je podobna bore malo

nemir v zraku, strahovi v mraku
noč neštetih vprašanj
hladen veter neizpolnjenih sanj

peščena ura zasipa zaklade
lahko bi jih zadržal
nisem mogel ali nisem znal?

leta tečejo, leta letijo
stari spomini v barvi časa bledijo
leta tečejo, nazaj ni vrnitve
a bolj ko gledam, bolj se zavedam
da pamet krade srcu važne odločitve

nova postaja na poti do raja
na cesti večnih križišč
kocka pade, beda ali blišč?

zvezda sreče nikar ne ugasni
še sem tvoj zvesti vojak
daj mi znak, usmeri moj korak!

leta tečejo, leta letijo
nebo ustavi jih, da mi ne zbežijo
leta tečejo, kako jim slediti
a bolj ko gledam, bolj se zavedam
da skozi čas me vlečejo nevidne niti

leta tečejo, leta letijo
mesec jih šteje in se mi smeje
veter pa žvižga tisto znano melodijo...

Copyright © 2003 Edi Kranjc, Graphic design LK Design.