bil je čarovnik za njene potrebe
v njem je odkrivala drugi del sebe
a čas je že pisal sonet
z verzi usodnih besed

človek prižiga, Bog pa ugaša
On je kot knjiga, nič ne vpraša
je že tako, včasih so sanje le solze zlite v oko

poljubi so tkali nevidno zavetje
nebo je poslalo indijansko poletje
a zrak je postajal težak
na upanje padal je mrak

zaman je mižala v temno luč groze
v njegovih očeh je odsev diagnoze
zapisal še zadnji spev sanj
v njun lep, a prekratek roman

človek verjame, Bog pa odloča
večkrat vzame dragulj iz obroča
je že tako, včasih so sanje le solze zlite v oko

pogosto za hip jo predrami iz spanja
zvok znanih korakov, a ve, da le sanja
svetloba beži nekam proč
tišina se zlije v noč

še vedno je nanjo prilepljen kot senca
spomin zazveni kakor molska kadenca
jesen se usuje kot plaz
kot prezgodnji mraz

človek obrača, Bog pa obrne
ene nam vrača, drugih ne vrne
je že tako, včasih so sanje le solze zlite v oko