nisem vedel, nisem verjel
da bo šla, pa sem videl, pa sem dojel
da ko pretrga se nit
skupni žarek bo za vedno skrit
           
nisem slutil, nisem se bal
da bo šla, zdaj razumem, zdaj sem spoznal
da če preveč zaboli
bo na rani vedno sled soli
 
     napaka, vem, napaka se plača
     in zruši most zaupanja
     nebo pa, žal, nebo pa ne vrača
     niti malo upanja
 
          prepozno za nov roman                    
          prepozno za novo stran                     
          en napačen korak in glavni junak    
          je iz svetlobe potonil v mrak
 
          prepozno za pot nazaj                       
          prepozno za vsak moj »zakaj?«
          zdaj je prepozno, zdaj bom zavit v jesen   
          nikoli več ne bom pomladno njen    
 
če bi mogel, če bi le znal
vrniti čas, ne bi tvegal, ne bi prodal
dotikov najinih let
ki gradili so moj mali svet
 
     napaka, vem, napaka se plača
     in zruši most zaupanja
     nebo pa, žal, nebo pa ne vrača
     niti malo upanja
 
          prepozno za nov roman                    
          prepozno za novo stran                     
          en napačen korak in glavni junak    
          je iz svetlobe potonil v mrak
 
          prepozno za pot nazaj                       
          prepozno za vsak moj »zakaj?«
          zdaj je prepozno, zdaj bom zavit v jesen   
          nikoli več ne bom pomladno njen    
 
               brez nje, se v vetru skriva čuden zvok         
               brez nje, deževni dnevi so kot jok   
 
          prepozno za nov roman                    
          prepozno za novo stran                     
          en napačen korak in glavni junak    
          je iz svetlobe potonil v mrak
 
          prepozno za pot nazaj                       
          prepozno za vsak moj »zakaj?«
          zdaj je prepozno, zdaj bom zavit v jesen   
          nikoli več ne bom pomladno njen    
          pomladno njen