Leon Oblak

POVEJ!

(Bor Zuljan / Leon Oblak / Bor Zuljan)
Tiana

gledaš skozi mene, nisi tu
temna slutnja pada, kot v snu
spušča se med naju in lebdi
čakam na besede, pa jih ni

     nisem več molitev tvojih iskanj
     nisem več dotik iz najinih sanj
     tvoj pogled mi ugaša luči
     in tišina kriči

          povej! zakaj molčiš?!
          povej! tak, kot si, preveč boliš!
          povej! tvoj molk me reže prav do srca
          zberi moč, poruši del neba
          bolje za oba
          morda… morda…

misli ti letijo kdo ve kje
čutim, da umira upanje
ko gradiš med nama večni zid
čakam da pretrgaš tanko nit

     brišeš moj korak iz svojih stopinj
     brišeš najin čas, postajam spomin
     tvoj pogled je preddverje noči
     in tišina kriči

          povej! zakaj molčiš?!
          povej! tak, kot si, preveč boliš!
          povej! tvoj molk me reže prav do srca
          zberi moč, poruši del neba
          bolje za oba

          povej! le zakaj molčiš?!
          povej! le zakaj se še boriš?!
          povej! tvoj molk me reže prav do srca
          zberi moč, poruši del neba
          bolje za oba

          zdaj me v oči poglej
          odkrito mi povej