leto mine, noč
nikoli
bolj daleč je
zarja
od novega
koledarja
in čas, ki celi rane
zaceli le majhne, največja ostane
pomisliš kdaj name
ko veter objame
te preko ramen
ko skozi široke
življenjske razpoke
pogleda jesen
še vedno te ljubim v objemu tišine
zavestno potujem čez prag bolečine
mrak izgine, noč
nikoli
iz žalostne sobe
dolga je pot do
svetlobe
in čas, ki vse prekrije
preliva spomine čez rob domišljije
pomisliš kdaj name
ko veter objame
te preko ramen
ko skozi široke
življenjske razpoke
pogleda jesen
še vedno te ljubim v objemu tišine
zavestno potujem čez prag bolečine
