MORJE IN NEBO (Marino Legovič / Leon Oblak / Jaka Pucihar, Marino Legovič) Tiana   si dejal da morje nebu krade modrino in mu tam na obzorju riše okvir pa sva tiho padala skozi tišino in upala, da veter obrnil bo smer danes tvoje besede lebdijo v zraku jaz pa čakam na veter, ki ga ne bo in poslušam odmev svojih misli v mraku da jaz sem tisto morje, ti pa nebo      še vedno sem na robu domišljije      na črti, kjer nebo se v morje zlije           odhajaš stran, modrina je vzrok           razbarva te, ta barvna harmonija           v akordih sanj, izgublja se tvoj zvok           in ti ni več všeč ta melodija           zadrži dih, obrni se nazaj           nevidna nit še vedno naju spaja           ozri se zdaj v nebo in priznaj           da vonj morja v tebi še ostaja      še vedno sem na robu domišljije      na črti, kjer nebo se v morje zlije           odhajaš stran, modrina je vzrok           razbarva te, ta barvna harmonija           v akordih sanj, izgublja se tvoj zvok           in ti ni več všeč ta melodija                v daljavi sonce se utaplja                luna prižiga prve sveče                moje srce je kakor kaplja                kot slana solza, ki odteče                nemir se žalosti dotika                tam, kjer se nebo z morjem stika           odhajaš stran, modrina je vzrok           razbarva te, ta barvna harmonija           v akordih sanj, izgublja se tvoj zvok           in ti ni več všeč ta melodija           zadrži dih, obrni se nazaj           nevidna nit še vedno naju spaja           ozri se zdaj v nebo in priznaj           da vonj morja v tebi še ostaja

Copyright © 2003 Edi Kranjc, Graphic design LK Design.