dnevi letijo, težko jim sledim
teden je kot vrtiljak
enkrat se
zdi, da pred sabo bežim
drugič
lovim svoj korak
in ko na
vratih se srečam s seboj
komaj se še prepoznam
nisem
svoboden in nisem več svoj
kot da
živeti ne znam
a moj svet se ustavi in naenkrat je
spet bo kar bo
ko zagledam črto, kjer se morje
preliva v nebo
v hiši moje none mi kancone pobožajo
dan
fant v
ogledalu ni nič več zlagan
ko vdihnem Mediteran
staro
kitaro prekril mi bo prah
klapa je
le še spomin
bolj ko
razmišljam, bolj me je strah
poln
sem neznosnih praznin
malo
ostalo je iskric v očeh
malo
predrznih idej
iščem utrinke v
zapravljenih dneh
čas pa vrti me
naprej
a moj svet se ustavi in naenkrat je
spet bo kar bo
ko zagledam črto, kjer se morje
preliva v nebo
v hiši moje none mi kancone pobožajo
dan
fant v
ogledalu ni nič več zlagan
ko vdihnem Mediteran
