mrak drsi čez
strehe mesta
veter nosi krik
galeba
bleda luna kot
nevesta
se sprehaja sredi
neba
čakam, da občutek pade
skozi sanje v globino
s trga slišim zvok balade
kot da Tartini nocoj spet igra violino
v sebi iščem zaman pravi akord za
praznino
poletje je v barvah jeseni
julij po snegu diši, odkar te ni več
ob meni
in ko brišem dotike
odpira se rana
pletem najine slike
med spomine Pirana
dolga pot je še
do svita
sto vprašanj v
nebo poslanih
misel tava varno
skrita
po sledovih dobro
znanih
zvon iz mestnega zvonika
kot kralj časa na prestolu
ta večer naprej pomika
kot da Tartini nocoj spet igra v e-molu
trenutki večnosti lebdijo tam ob
pomolu
poletje je v barvah jeseni
julij po snegu diši, odkar te ni več
ob meni
in ko brišem dotike
odpira se rana
pletem najine slike
med spomine Pirana
kot da Tartini nocoj spet igra violino
v sebi iščem zaman pravi akord za
praznino
poletje je v barvah jeseni
julij po snegu diši, odkar te ni več
ob meni
sredi gluhe tišine
zgodba končana
slišim glas bolečine
med spomini Pirana
