majhna soba modrih sten
     zliva spomine
     čez rob tišine
 
ribiške mreže, šum valov, bes vetrov
in kriki galebov, ko z barko priplove spet domov
 
še sliši zvok kitar
še vedno je mornar
srce je še vroče
 
dvajset let istih slik
vonj morjá, kot dotik
ko v sobi ujet
pluje med viharji let
 
veter razvije mu jadra domišljije
ko luna srebró skozi okno razlije
 
     majhna soba modrih sten
     zliva spomine
     čez rob tišine
 
in nebo je kot morje
davni dnevi pa
rišejo obzorje
 
saj zdaj noč je kot slikarka
lepih sanj
a póstelja je barka
on kapitan
 
in nebo je kot morje
davni dnevi pa
rišejo obzorje
 
     majhna soba modrih sten
     zliva spomine
     čez rob tišine
 
ribiške mreže, šum valov, bes vetrov
in kriki galebov, ko z barko priplove spet domov
 
     majhna soba modrih sten
     majhna soba modrih sten
     zliva spomine