veter za mano pometa korake
bledi december končuje jesen
sonce prebija turobne oblake
jaz pa nisem več njen
 
trenutki tišine se zlivajo v zvok
preveč za spomine, premalo za jok
dnevi previdno vstavljajo čas
noč pa ga sproži kot plaz
kakor plaz
 
     in zadišijo dálije
     bežim na jug Italije
     in brišem z obraza si zrna soli
 
     potujem kakor mesečnik
     sestavljam najin mozaik

     in spet dišijo dálije
     letim na jug Italije
     a tokrat brez nje in to me boli
     to me boli, me boli
 
trenutki tišine se zlivajo v zvok
preveč za spomine, premalo za jok
gledam v zrcalu prozoren obraz
sprašujem se, kje sem zdaj jaz
kje sem jaz?
 
      in zadišijo dálije
     bežim na jug Italije
     in brišem z obraza si zrna soli
 
     potujem kakor mesečnik
     sestavljam najin mozaik

     in spet dišijo dálije
     letim na jug Italije
     a tokrat brez nje in to me boli
     to me boli, me boli
 
          tisoč poti, še več idej
          jaz pa stojim, ne grem naprej
          čakam na vonj, ki ga poznam
          kot nekoč, a tokrat sam
 
     in zadišijo dálije
     bežim na jug Italije
     in brišem z obraza si zrna soli
 
     potujem kakor mesečnik
     sestavljam najin mozaik

     in spet dišijo dálije
     letim na jug Italije
     a tokrat brez nje in to me boli
     to me boli, me boli