že osem dni doni tišina         
molk gradi mogočen zid
in tvoj pogled je kot praznina
moj ponos med trmo skrit
 
na sredi postelje je meja
čez ne morem in ne znam
zdaj skupna je samo odeja
ti si sama, jaz sem sam
           
     dosti! dosti! dosti!
     čutiš, saj vem
     srce kriči: »oprosti«
     a jezik je nem
 
     dosti! dosti! dosti!
     objemi me zdaj
     srce kriči: »oprosti«
     ker hoče nazaj
 
na sredi postelje je meja
čez ne morem in ne znam
zdaj skupna je samo odeja
ti si sama, jaz sem sam
           
     dosti! dosti! dosti!
     čutiš, saj vem
     srce kriči: »oprosti«
     a jezik je nem
 
     dosti! dosti! dosti!
     objemi me zdaj
     srce kriči: »oprosti«
     ker hoče nazaj
 
          težek je zrak
          kdo naredil bo prvi korak
          kdo bo bedak in kdo bo junak
 
          skozi mraz
          grenka zmaga se zliva v poraz
          in temna je senca, ki skriva obraz
 
     dosti! dosti! dosti! …
           
     dosti! dosti! dosti! …