(Vojko Sfiligoj / Leon Oblak / Primož Grašič)
Cole Moretti

 

dvestopet korakov, kakor večna sled
veter se oglaša, kot odmev besed
od starega mlina, mimo vrbe in na most
temna pot spomina, kakor senca čez mladost

dvestopet korakov, kot da slišim glas
kot da tvoje štetje spet ustavlja čas
»danes bi drugače«, znana misel, ki boli
čas pa kar ne more skriti rane, ki skeli

     letijo leta, jaz pa sem obstal
     v vrtincu sanj prepozno sem spoznal
     da manj trpim, če gledam in stojim
     kot če korak brez tebe naredim

dvestopet korakov, kot začaran krog
pot iz labirinta pa pozna le Bog
tisočkrat enaka, zdaj drugačna se mi zdi
če te ni ob meni vse ugaša in bledi

     letijo leta, jaz pa sem obstal
     v vrtincu sanj prepozno sem spoznal
     da manj trpim, če gledam in stojim
     kot če korak brez tebe naredim

     letijo leta skozi prazen zrak
     imam vse, a manjka tvoj korak
     le ena pot me pelje v prostost
     od mlina, mimo vrbe in na most